SOOČENJE Z IZGUBO

Izgube in bolečine ob njih so del našega življenja. Navkljub zavedanju minljivosti in temu, da se vse enkrat konča, se nam zdi, da na soočenje z izgubo nismo nikoli dovolj ali prav zares pripravljeni. Izgubo lahko doživimo v več oblikah in na naši življenjski poti je neizogibna.

O izgubi lahko govorimo ob smrti našega hišnega ljubljenčka, izgubi življenjskega partnerja/partnerke (smrt ali ločitev), izgubi očeta ali mame, brata ali sestre ali prijatelja/-ice ali druge bližnje osebe, izgubimo lahko zdravje (nenadna bolezen), izgubimo službo ali nam pomembno funkcijo ter status.

Nekatere izgube so včasih pričakovane in se nanje lahko pripravimo (spremljanje osebe skozi dolgotrajno napredujočo boleznijo), mnoge pa se zgodijo povsem nepričakovano in nas zato še bolj šokirajo (smrt v prometni ali drugi nesreči, izguba zdravja, ko prejmete diagnozo, …). Vsako izgubo spremljajo globoka čustva in bolečina. Bolečina in moč čustev je povezana tudi s pomembnostjo izgube oz. bolj kot smo bili čustveno povezani z osebo, stvarjo ali življenjskim področjem, ki smo ga izgubili, močnejša sta bolečina in čustveno doživljanje skozi proces žalovanja.

Žalovanje je proces, za katerega ni značilna samo žalost, ampak pogosto mavrica čustev. Sprva se nam pogosto zgodi, da izgubo zanikamo in si želimo, da se nam to ne bi zgodilo (»Saj ni res, da je ni več,…«, »Nemogoče je, da so me kar odpustili,…«), potem čutimo močno jezo (»Zakaj mi je to naredil, da me je pustil samo z otroki in odšel z drugo!«), kasneje žalost (»Žalostna sem, ker sem sama, počutim se osamljeno, ne vidim smisla v življenju.«) in s časom sprejmemo situacijo.

Omenjene faze in raznolika čustva se nam lahko v fazi žalovanja večkrat ponovijo in zdi se, da včasih proces žalovanja nikoli ni zaključen, le bolečina je nekoliko manjša in lažja. Najintenzivnejši proces žalovanja traja od nekdaj tednov do nekaj mesecev in v tem obdobju se nam lahko dogaja, da čustva zanikamo in jih potlačimo (zdi se vam, da ničesar ne čutite, tudi jokati ne morete) ali pa so čustva tako močna in intenzivna, da nas preplavljajo (neprestano jokamo, težko zadržujemo solze v družbi ipd.).

V procesu žalovanja je pomembno, da si dovolimo začutiti vsa čustva (žalost, jezo, sram, …), da opazujemo naš miselni tok, ki se odvija v naši glavi, da začutimo kaj se dogaja v našem telesu in predvsem, da smo sočutni in prijazni do sebe, ter da se zavedamo, da vsakdo žaluje edinstveno in drugače.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja